V glavnem - mesec maj, mesec mladosti, sonca, ljubezni in končno stojničnih prodaj po naši lepi deželi. No, vsaj za mene, ker pozimi res nimam veselja biti na stojnicah, potem na pomlad in poletje ter zgodnji jeseni, ja, takrat mi je pa res lepo.
In letos sem se odločila, da se pridružim festivalu vrtnic in cvetja v Portorožu. Kar nekako moram vsako leto štartati na morju, da si napolnim baterije, dušo, da zadiham tisti morski zrak, da slišim morje in da se mi pogled lahko izgubi v neskončnost.
In, ne boste verjeli, ko sem se prijavila za stojnico, so mi iz Portoroža prijazno pisali, da je stojnica brezplačna in ker sem res od daleč, so me povprašali, če bi koristila njihovo brezplačno prenočišče v sklopu hotela Bernardin. Kar nisem mogla verjeti, če prav slišim, ali je sploh kaj takšnega možno.
In ne samo to - ponoči je bilo na prizorišču organizirano varovanje, tako da smo svoje izdelke lahko pustili kar tam.
Meni je odleglo, ker sem imela v planu, da si v soboto zvečer poiščem nekje prenočišče, in tako mi je bilo iskanje sobe prihranjeno, pa sem imela večer zase, za sprehod ob morju, na terasi so igrali Modrijani. Čeprav nisem ljubitelj njihove glasbe, pa jim moram priznati, da žurko pa znajo narediti. In pozno zvečer sem uživala na terasi (svoji) s pogledom na morje, pa kaj bi si želela še lepšega. Ker včasih je dobro in zdravo, da si malo sam s seboj.
Prireditev je bila kar množična, obiskovalci so prišli iz vseh koncev Slovenije, veliko tudi tujih turistov. In sem ugotovila, da, ko sem vsako leto na Primorskem, bi bilo res dobro, da se naučim italijansko. Brez angleščine pa itak ne gre.
Ljudje prijazni, društvo Roža Klementina nas je s svojimi kostumi popeljalo v čase, ko je bil Portorož še priznano zdravilišče in letovišče, dame s klobuki in dolgi elegantni toaleti so se sprehajale med stojnicami.
Pa tudi vreme nam je bilo naklonjeno, spet sem spoznala precej novih ljudi, kolegica na sosednji stojnici mi je oba dneva prinesla domače češnje iz Goriških Brd, mjami.
Zanimivo in dva dneva sta kar prehitro minila.
V nedeljo, pozno popoldan oziroma zgodaj zvečer pa nazaj proti Gorenjski, v ponedeljek pa dopust, čas za strnjevanje vtisov, za počitek.
Ampak vseeno mi je šele danes uspelo napisati teh nekaj vrstic.
Za celoten vikend pa velja, da je bil eden lepših zadnje čase, miren, bila sem sama s sabo, lepo na počasi, na stojnici sem se lepo pocrkljala s kavico in sladkim, malo poklepetala, pred seboj imela morje...in se prijetno utrujena srečno vrnila domov.
Bom naslednje leto ponovila, če ne v Portorožu, pa v kakšnem drugem kotičku naše Primorske ali Krasa.
