Vsega po malem - sejem Radovljica....

Božič je za nami in danes je en tak deževen dan, ravno pravšnji, da se priklopim malo na to tehniko in strnem vtise božičnih sejmov v Škofja Loki in Radovljici ter naredim pri sebi povzetek leta.

Torej, v Radovljici se je vse začelo v petek 20.12.2013 popoldan, dan je bil lep, nič dežja, stojnica me je že čakala, lepo okrašena. Vse kar sem morala narediti, je bilo le, da sem jo okrasila še z lučkami in postavila moje najlepše lončke na svetu na stojnico. Mislim da okrog pete ure popoldan so nam peli otroci glasbene šole Osminka iz Radovljice. Sem najprej mislila, da pojejo na play back, potem pa smo le vsi ugotovili, da je to v živo. To pa so glasovi, da se reče. Ljudi je bilo kar nekaj, nas razstavljalcev pa tudi.

Sobota ( ta je bila najbolj naporna) - Škofja Loka. V Radovljici je bila moja sister, ko sva se slišali po telefonu, je bila vsa navdušena, le to je rekla, da ni veliko ljudi. Jaz sem bila v Loki do enih popoldan, spokam moje lončke v gajbice in šibam z vozkom !! (o, ti moj vozek) do avta in gasa v Radovljico. Tam se je že dogajalo, Božiček, Osminka (spet hahaha.....), ljudje so se sprehajali po trgu, malo nas je zeblo, pa smo se greli s kuhanim vinom.

Nedelja - ponovi vajo v Radovljici, le da tokrat pa res ni bilo prav nobenega mraza. Kuhanega vina sem imela že čez in čez polno, ko je bila kakšna predstava, je bilo veliko ljudi, drugače pa je trg več ali manj sameval.

Ha, lahko rečem pa, da me je zvečer doma bolela vsaka koščica na telesu, utrujena do fula ! Se vidi,da niam kondicije za stojnice hahaha...

Družbo na stojnici sem imela super, na eni strani kmetijo, kjer pridelujejo konopljo (sem jedla konopljin kruh), na drugi strani ustvarjalko z bakrom, potem s torbicami....Meni je bilo fajn - malo smo ob glasbi poplesavali...aja, a sem napisala, da je spet nastopala Osminka (počasi smo jih že vsi imeli dovolj hahaha...), malo klepetali, izmenjali kakšne izkušnje. Ja, lepo mi je bilo, čas je  hitro minil.

V torek nas je vreme pregnalo, začelo je pihati in rositi, tako da je vsak popil svojo dozo kuhančka, potem pa smo se spokali proti domu.

Doma se je Božiček tudi oglasil, najbolj je bila vesela daril moja najboljša prijateljica, nečakinja, ljubezen moja, pikica....Ana. To pa je tudi najbolj pomembno. Doma smo preživeli lep popoldan, smreko (kakor pravi Ana) sva pa z Ano naredili že prejšnji vikend, ker mi časovno pa res ne bi zneslo, da bi te dni delala še drevešček.
Danes, četrtek, bi tudi morala biti na stojnici, pa pada dež kar dol more, mraza sicer ni, pa piha, meni bi odneslo vse moje lončke, in tako sem za letos s stojnicami zaključila.

Lahko rečem, da je za menoj uspešno leto, glede na to, da sem malo bolj resno začela migati spomladi letos, nakupila sem tudi kakšno osnovno sredstvo hahaha...., za prihajajoče leto načrte imam, upam, da prizemljene in ne preveč visokoleteče...bomo videli.
Januar mi bo čas za počitek, potem pa nadaljevanka. Pa da bi bili vsi zdravi !!

Škofja Loka 30.11.2013

Pa je mimo - sejem vinarjev in Miklavža v Škofja Loki, kjer sem bila včeraj.

Namreč - grajski gospod si je zaželel, da bi na njegovi prireditvi bila tudi stojnica z najlepšimi lončki in zalivalkami na svetu. Ker je ta graščak že bolj sodoben in moderen in pozna strica Googla, me je kar hitro našel in mi poslal vabilo.

In ker so meni itak tisi časi okrog leta 1500 (ko so živeli grajski godpodje, gospodične in vitezi) pri srcu, sem se z veseljem odzvala. Spakirala sem svoje lončke in šla na dolgo potovanje do Škofja Loke.

To je bilo tudi prvo delo za moj transportni voziček in dobro je služil. Ma, kaj dobro, odlično ! Saj pravim, da je tale vozek bil prav meni namenjen. Sem lepo na komot prišla do prizorišča, avto sem itak pustila v mestu, postavila stojnico in počasi so prvi obiskovalci začeli prihajati.

Da ne govorim, kakšna gneča je bila kasneje, ne vem, ali so prišli ljudje iz cele Slovenije - gužva, gužva. In mi je v veselje, da so ljudem moji  izdelki všeč.

Zeblo me ni, čeprav je bilo oblačno, za gretje sem imela s seboj kuhano vino in je prav pasalo. Je pa fajn, da, ko so si na delu in si lahko privoščiš kuhančka, pa te nihče ne sekira.

Živa glasba, polno stojnic in prijazni ljudje - ja, kaj bi si pa še več lahko želela.

V glavnem, bil je lep dan in v Škofja Loko zagotovo še pridem.

Vozek

Pa ga imam !!! Vozek, namreč. Prepotrebno sredstvo, kar se mene tiče.
Vsakič,ko grem na stojnice, lepo zložim svoje izdelke v plastične gajbice, drobne zadeve in nepogrešljivo termosko s kavico spokam v torbo, in gremo.

Težava, ki se mi pa pojavi na kraju prizorišča pa je, da moram te gajbice ročno znositi do stjnice, ta čas mora nekdo pri stojnici čakati in paziti izdelke, pa da preparkiram avto....polno enih zadreg in tekanja.

In se spomnim - ja, kaj, vozek rabim, tkjega transportnega, zložljivega in da ni pretežak.

Striček Google je pomagal in nisem mogla verjeti - točno tak vozek, kot sem ga iskala, so imeli pri nas v Tržiču v Hoferju.

Kaj naj rečem - Bravo Hofer !!!

Voziček je sedaj že pri meni doma, sestavljen in čaka, da grem z njim konec meseca v Škofja Loko.

Uh, ne morem povedati, koliko sem vesela.
Me ne bo več bolel hrbet, pa roke, pa ne bo potrebno preparkirat avtomobila, sama bom šla lahko na stojnico (prej sem vedno potrebovala pomočnika), mislim, mobilna sem do fulla, se temu reče.

Vesela !!!
Pravijo, da je sredstva potrebno vlagati v razvoj, ja, in čeprav je to samo en vozek, je njegova uporabna vrednost zame večja, kot pa je bila njegova cena.

Upam, da mi bo dobro služil.

Sejem v Ljubljani 12.11.2013 - utrinki

Evo, pa sem se odločila in šla - namreč, na sejem ustvarjalcev, obrtnikov, rokodelcev in ne vem koga še vse - v Ljubljani. V službi dan dopusta in gremo !

Kaj naj rečem - najbolj kar me je skrbelo, je bilo, kako najti v bližini sejma parkirišče, že večer prej sem ostala skoraj brez spanca. Samo, da parkiram avto v bližini, potem sem pa rešena. In - iz prve, se pripeljem skoraj pred Maxi market nasproti parlamenta, najdem parking za ugodno ceno in ni bilo treba hodit menjat listkov in sem bila čisto ta glavna.

Sejem je trajal cel dan in za pomoč mi je bila moja mami. Kar precej sva se namučili, da sva robo odnesli na prizorišče (moram kupiti "rudl"), me je skoraj kap, ko sem izvedela, da ima vsak razstavljalec pol mize, jaz pa robe še pa še. Ampak me je potem organizatroka odrešila, češ da nekaterih ne bo(hvala) in da je lahko cela miza moja. To sem se razširila, na bogato in je bilo super.

Obiskovalcev veliko, nas, ki smo razstavljali, pa tudi. V glavnem nakit, tako da sem bila vesela, da je bila moja stojnica drugačna od ostalih. Bilo nas je peščica takšnih, ki nismo imeli nakita.

Ja, in ljudje so se kar ustavljali pri meni,občudovali moje lončke in zalivalke (meni se je kar samo smejalo), ali  kaj prodam ali ne,mi je bilo vseeno, bolj mi je pomembno, da pokažem svoje izdelke, da vidim in slišim, ali izdelki ugajajo ali ne.

In imela sem tudi srečo - zraven mene je imela ena gospa stojnico in ko sva začeli klepetati, mi je dala veliko koristnih nasvetov. Ona je že izkušena ustvarjalka in veliko hodi po takšnih sejmih, jaz pa se šele učim in mi je ljub  vsak dobronameren nasvet.

Ja, in kar veliko ljudi mi je reklo, da takšne lončke in zalivalke je imela pa moja babi.
In to je točno to, kar sem želela slišati in da vem, da delam prav, kajti s svojimi izdelki želim popeljati sebe in vse, ki so vam moji lončki všeč, v neke čase naših babic, ko še ni bilo interneta, mobitel in vse ostale tehnologije - malo domačnosti.

Pa ne me spraševat, kako sem bila zvečer doma utrujena - ša danes čutim vsako koščico na telesu, ampak občutki so pa čudoviti in še kar ne morem zbrati vtisov.

Zimski čas

Imam občutek, kot da prihaja pomlad, namesto jesen in zima. Toplo je, narava je odeta v čudovite barve, diši po pečenem kostanju, za priboljšek pa domači mošt.

 

Posedamo zunaj pred hišo na vrtu, ko se zmrači, od ognja ostane le še žerjavica, ki se vidi v temi, ovijemo se v tople jope in budne, ter uživamo v pravkar pečenem kostanju.

Ja, in me prešine, da je res jesen in da se nam počasi bliža praznični december.

In da bo vse lepo in prav, da nam bo doma toplo in prijetno, sem začela z decemberskim delom - lončki, zalivalke z zimskimi motivi, v božičnih barvah, topli rdeči in zeleni ter predčudovito zlati.
Pa še malo čarobnega prahu in kakšna zvezdica za srečo.

In tudi nekaj za najmlajše, ki se praznikov najbolj veselijo

 

 

Sizix

Pa imam - nov pripomoček pri mojem delu. Jaz mu pravim, kar strojček, ki zna čarati. Res izgleda kot kakšna igračka, v resnici bo pa tale strojček pri meni kar precej delal. Prva naloga mu bo, da bova izdelala lepe obesne etiketke, velike, manjše, jih lepo poštempljala in z njimi bo izdelek dobil končno podobo.

 

Teh etiketk se bom polotila takoj jutri, danes sem tole mašinco več ali manj samo občudovala in prebirala na internetu, kaj vse zmore, jutri pa bova s skupnimi močmi izdelala nekaj etiketk.

 

V veliko pomoč mi bo pri lepljenju servetk na lončke, s kakšnimi lepimi šablonami, takimi starinskimi, kot mi je všeč. Že brskam po internetu .....

 

Da mi je bil ponoči vzet spanec, to itak,  ker sem  v mislih rezala in sekala papir, izbirala servetke in barve. Ja, nekateri te dni  ponoči sanjajo gobe, ko jih je letos tako veliko, jaz pa, kaj vse bom s to igračko naredila.

 

Tole bi se reklo, da je že osnovno sredstvo - vsaj kar se mene tiče.

 

 

Polička in načrti

Pa je res minilo že precej časa, kar sem zadnjič napisala par vrstic. Ampak - vsak izgovor je dober, saj vem. Dopust je mimo, malo smo raziskovali obalo Pule, iskali rakovice, zvečer ležerno posedali na terasi ob dobri hrani in pijači in kot bi mignil, že prihaja jesen.

Doma, zaenkrat kar v dnevni sobi, sem si uredila nekakšno razstavno poličko za moje lončke, tako da imam sedaj vse lepo pregledno in urejeno.

Polička je vsak dan bolj polna, ker veselo barvam, režem, lepim....hahaha, in upam, da bo kmalu tudi prazna.

Poleti mi je uspelo, da sem vse lončke prodala v Arboretum v Volčji potok. Kar nisem mogla verjeti, da je to res in sem od veselja, ko sem se peljala z avtom proti domu, morala ustaviti ob cesti in globoko zajeti sapo, da sem dojela, kaj mi je uspelo.

Prvič v življenju sem prodala nekaj, kar sem ustvarila sama in povem vam, da je občutek čudovit.
In ponovno vem, da sem na pravi poti.

Tako da, ker nisem imela nič lončkov na zalogi, sem se morala odpovedati prodaji na stojnicah, kar sem imela v načrtu čez poletje, ampak sem medtem nakupila nove barve, servetke, nove lončke, zalivalke, in začenjam izdelovati lončke za prihajajoče praznike v decembru.

Pa da ne pozabim na izdelavo spletne strani. Zaenkrat imam spletno stran narisano v glavi, bo potrebno spraviti idejo še na papir, potem pa še obisk do mojega računalničarja in upam, da tam nekje do novega leta bi morala biti dokončana, ni pa nujno. Ker, tele računalniške zadeve vedno odlašam in odlašam do zadnjega.

MAREZIGE 2013 - stojnica

Tako, za menoj je preživet dan v Marezigah pri Kopru, na prazniku refoška, kjer sem imela stojnico s svojimi izdelki.

Danes je nedelja, dan za zbiranje vtisov, misli in počitek.

Kar naporno je bilo, malo pred enajsto uro dopoldan smo bili že na prizorišču dogajanja, stojnica MAKNI me je čakala, da jo opremim s svojimi lončki in najlepše, ko sem prišla do stojnice -  razgled na morje do kamor mi je seglo oko.


Pod menoj polno vonogradov in čisto na koncu - morje.
Balzam za mojo dušo, ampak res, in ta morski zrak, tako blag in nežen, čisto drugačen kot pri nas na Gorenjskem.

Vrveža ob stojnicah je bilo že veliko, vsi so pripravljali svoje izdelke na pogled in tudi mi smo se kar hitro zasukali, da smo stojnici dali svoj izgled.


Baloni, napis, postavitev lončkov....še dobro, da je vsak vedel, kaj je njegovo delo.

Najboljša pomočnica je bila seveda moja nečakinja Ana, brez nje nam ne bi uspelo in ona je z veseljem postavljala lončke, fotografirala, prej še pomagala nositi zabojčke z izdelki - v glavnem pridna mlada dama.

In se je ob 12 uri začelo, pričeli so prihajati prvi obiskovalci, veliko kolesarjev in motoristov, pa avtobusov.....na kratko - bila je kar gužva.

In kar me je najbolj razveselilo, skoraj vsak se je ustavil pri moji stojnici in pohvalil izdelke, nekaterim je bila servetna tehnika poznana, drugim spet ne. Videla pa sem, da ljudi to zanima, da so jim izdelki zanimivi, sploh pa, ko sem razložila, da ti moji lončki niso namenjeni le za cvetje, pač pa so uporabni tudi za odlaganje svinčnikov, čopičev, kozmetike, igrač.....

In kot je vedno tako, najbolj zanimivi so bili lončki za otroke, brez Hello Kitty pač ne gre.

Ana je gospodarila na stojnici, postavila lončke po svoji izbiri, pa tudi ustrežljivo odgovarjala, če jo je kateri obiskovalec kaj vprašal. Vmes pa vneto fotografirala - ona je imela pač čas, ker je bila šefica.

Dan mi je minil še prehitro, veselilo me je, da so bili obiskovalci prijazni, gostitelji tudi, da so me sprejeli medse za ta dan, da sem bila del njihovega praznika v deželi refoška.

Kaj morem, Kras, Primorska....Mediteran, to mi zaigra srce, ko pridem tja, počutim se kot doma in zagotovo še pridem.

Priprave

Zadnje tedne sem bila delovna, izdelujem izdelke, lončke, za stojnico, ki jo bom imela  v Marezigah v Kopru. In danes sem z delom končala, svoj delovni kotiček sem spet spremenila nazaj v kuhinjo (priznam, da je bil že skrajni čas), polakirani lončki pa so že pripravljeni, da nanje obesim le še obesne etiketke.

Lončki so pastelnih barv,  tudi za otroke, kajti primerni niso le za cvetje, pač pa tudi za shranjevanje igrač, za pisala, za kljukice, za sponke.....mah, vse drobne stvari lahko shranimo vanje, vsaj jaz jih imam in moram priznati, da imam sedaj vse lepo na svojem mestu.

Tudi nekaj zalivalk imam, tale Hello Kitty mi je sploh pri srcu. Saj vem, da je vsa rozasta in otročja in kičasta, ampak je pa res kulska.

Kaj pa vem, ko sem bila jaz majhna, Hello Kitty nismo poznali, pa moram verjetno sedaj nadoknadit. Res pa je, da sem lončke z otroškimi motivi delala  z otroško dušo in domišljijo in se počutila kot otrok.

Pa še razpokice, ki dajo lončku malo shabby izgled, to mi je sploh všeč, tako malo starinsko.

Čaka me še  "administrativno delo" se temu reče, da pripravim stojnico na izgled, izdelava panoja,  obesnih etiketk, ki morajo biti seveda lične, tako kot lončki. In to bi bilo vse, potem pa samo še odhod v Marezige.

Princeskini lončki

Saj še sama ne vem, kako naj imenujem te lončke, ampak zadnjič mi je Ana (nečakinja) rekla, ko je videla, kaj delam :
"Ja, a kakšnih rozastih lončkov pa nimaš ? Kje imaš pa Wingsice, pa Hello Kitty?"

Hello Kity mi je poznana, Wingsice malo manj in mi je morala obrazložiti, katere risanke so to, tako da sem potem vedela kupiti prave servetke.





Pravi Ana, da takšni lončki, brez princesk in brez roza barve pač ne veljajo, Wingsice so pa itak zakon.

Ja, kaj naj rečem, ona že ve, ko je pa že velika punca (7 let).

In tako sem nekaj lončkov pobarvala rozasto in polepila z Wingsicami, na Hello Kitty bo pa potrebno še malo počakati, ker moram v lov za servetki.

Takole je, če imaš nečakinjo staro 7 let, ko že jasno in glasno pove svoje mnenje in želje, jaz pa se seveda potrudim, da ji ustrežem.

Pridih pomladi

Prvi pomladni dan.
In res so že pokukali iz zemlje zvončki in ponekod že trobentice, v zraku se čuti pomlad.

Lepo mi je zjutraj, ko me zbudi petje ptic in vedno si mislim, da se mi zahvaljujejo, ker jim vsako zimo doma postavimo hišico, ki je v zimskem času polna sončničnih semen. In kako lepo jih je opazovati, ko priletijo in zobljejo semena. Polna hišica jih je.

In res je, kakor pravijo, da se spomladi ptički ženijo, da s svojim petjem privabljajo svoje simpatije.

Pa tudi jaz se spomladi prebudim. Pozimi imam zimsko spanje, ko pa dnevi postanejo daljši in bolj topli, pa me preveva kar neko veselje, dobra volja in imam polno idej.

In v takšnem navdihu sem izdelala te moje male "spomladančke", kakor jim pravim. Male lončke, zalivalke, vseh barv. Majhni so, res so majhni - pravi spomladančki.

 

Anina sobica

Prazniki so minili in kar pošteno smo že zakorakali v leto 2013.

Kar pridna sem bila letos, doma sem malce spet preuredila stanovanje, prenovila otroško sobico za mojo nečakinjo, ki pri meni večkrat prespi in ima sedaj svojo posteljo, čeprav, ko gre spat, se vedno pribaše k meni, tako da je njena postelja v njeni novi sobici bolj za okras kot korist.

Se moram kar pohvalit, prebarvala sem omare - iz črno rdečih sem naredila lepe, svetle. Tudi barva postelje je moje delo, pobelili smo in sobica je postala svetla, dekliška, vesela...ravno

takšna kot moja pikica.

Je bilo pa kar zamudno, skoraj vsak dan sem barvala, da o vikendih ne govorim, pa čakanje, da se posuši in - ponovi vajo.

Ampak sobica je sedaj točno taka, kot sem si jo zamislila in tudi Ani je všeč, zelooo všeč. 
Po prenovi pa se je Ana preselila, ko je prišla k meni na obisk, je prinesla nekaj svojih stvari, ma kaj nekaj - vsakič polno vrečo, pa punčke, pa njene torbice, barvice...

In njene čajanke s kolački - to so pa itak zakon.