PORTOROŽ 17 in 18.5.2014 - festival vrtnic in cvetja

Uh, zdajle berem in gledam ....pa je res minilo že kar veliko časa od mojega zadnjega pisanja. Mi nekako ne znese.

V glavnem - mesec maj, mesec mladosti, sonca, ljubezni in končno stojničnih prodaj po naši lepi deželi. No, vsaj za mene, ker pozimi res nimam veselja biti na stojnicah, potem na pomlad in poletje ter zgodnji jeseni, ja, takrat mi je pa res lepo.

In letos sem se odločila, da se pridružim festivalu vrtnic in cvetja v Portorožu. Kar nekako moram vsako leto štartati na morju, da si napolnim baterije, dušo, da zadiham tisti morski zrak, da slišim morje in da se mi pogled lahko izgubi v neskončnost.

In, ne boste verjeli, ko sem se prijavila za stojnico, so mi iz Portoroža prijazno pisali, da je stojnica brezplačna in ker sem res od daleč, so me povprašali, če bi koristila njihovo brezplačno prenočišče v sklopu hotela Bernardin. Kar nisem mogla verjeti, če prav slišim, ali je sploh kaj takšnega možno.

In ne samo to - ponoči je bilo na prizorišču organizirano varovanje, tako da smo svoje izdelke lahko pustili kar tam.
Meni je odleglo, ker sem imela v planu, da si v soboto zvečer poiščem nekje prenočišče, in  tako mi je bilo iskanje sobe prihranjeno, pa sem imela večer zase, za sprehod ob morju, na terasi so igrali Modrijani. Čeprav nisem ljubitelj njihove glasbe, pa jim moram priznati, da žurko pa znajo narediti. In pozno zvečer sem uživala na terasi (svoji) s pogledom na morje, pa kaj bi si želela še  lepšega. Ker včasih je dobro in zdravo, da si malo sam  s seboj.

Prireditev je bila kar množična, obiskovalci so prišli iz vseh koncev Slovenije, veliko tudi tujih turistov. In sem ugotovila, da, ko sem vsako leto na Primorskem, bi bilo res dobro, da se naučim italijansko. Brez angleščine pa itak ne gre.

Ljudje prijazni, društvo Roža Klementina nas je s svojimi kostumi popeljalo v čase, ko je bil Portorož še priznano zdravilišče in letovišče, dame s klobuki in dolgi elegantni toaleti  so se sprehajale med stojnicami.

Pa tudi vreme nam je bilo naklonjeno, spet sem spoznala precej novih ljudi, kolegica na sosednji stojnici mi je oba dneva prinesla domače češnje iz Goriških Brd, mjami.

Zanimivo in dva dneva sta kar prehitro minila.

V nedeljo, pozno popoldan oziroma zgodaj zvečer pa nazaj proti Gorenjski, v ponedeljek pa dopust, čas za strnjevanje vtisov, za počitek.
Ampak vseeno mi je šele danes uspelo napisati teh nekaj vrstic.

Za celoten vikend pa velja, da je bil eden lepših zadnje čase, miren, bila sem sama s sabo, lepo na počasi, na stojnici sem se lepo pocrkljala s kavico in sladkim, malo poklepetala, pred seboj imela morje...in se prijetno utrujena srečno vrnila domov.

Bom naslednje leto ponovila, če ne v Portorožu, pa v kakšnem drugem kotičku naše Primorske ali Krasa.

Vsega po malem - sejem Radovljica....

Božič je za nami in danes je en tak deževen dan, ravno pravšnji, da se priklopim malo na to tehniko in strnem vtise božičnih sejmov v Škofja Loki in Radovljici ter naredim pri sebi povzetek leta.

Torej, v Radovljici se je vse začelo v petek 20.12.2013 popoldan, dan je bil lep, nič dežja, stojnica me je že čakala, lepo okrašena. Vse kar sem morala narediti, je bilo le, da sem jo okrasila še z lučkami in postavila moje najlepše lončke na svetu na stojnico. Mislim da okrog pete ure popoldan so nam peli otroci glasbene šole Osminka iz Radovljice. Sem najprej mislila, da pojejo na play back, potem pa smo le vsi ugotovili, da je to v živo. To pa so glasovi, da se reče. Ljudi je bilo kar nekaj, nas razstavljalcev pa tudi.

Sobota ( ta je bila najbolj naporna) - Škofja Loka. V Radovljici je bila moja sister, ko sva se slišali po telefonu, je bila vsa navdušena, le to je rekla, da ni veliko ljudi. Jaz sem bila v Loki do enih popoldan, spokam moje lončke v gajbice in šibam z vozkom !! (o, ti moj vozek) do avta in gasa v Radovljico. Tam se je že dogajalo, Božiček, Osminka (spet hahaha.....), ljudje so se sprehajali po trgu, malo nas je zeblo, pa smo se greli s kuhanim vinom.

Nedelja - ponovi vajo v Radovljici, le da tokrat pa res ni bilo prav nobenega mraza. Kuhanega vina sem imela že čez in čez polno, ko je bila kakšna predstava, je bilo veliko ljudi, drugače pa je trg več ali manj sameval.

Ha, lahko rečem pa, da me je zvečer doma bolela vsaka koščica na telesu, utrujena do fula ! Se vidi,da niam kondicije za stojnice hahaha...

Družbo na stojnici sem imela super, na eni strani kmetijo, kjer pridelujejo konopljo (sem jedla konopljin kruh), na drugi strani ustvarjalko z bakrom, potem s torbicami....Meni je bilo fajn - malo smo ob glasbi poplesavali...aja, a sem napisala, da je spet nastopala Osminka (počasi smo jih že vsi imeli dovolj hahaha...), malo klepetali, izmenjali kakšne izkušnje. Ja, lepo mi je bilo, čas je  hitro minil.

V torek nas je vreme pregnalo, začelo je pihati in rositi, tako da je vsak popil svojo dozo kuhančka, potem pa smo se spokali proti domu.

Doma se je Božiček tudi oglasil, najbolj je bila vesela daril moja najboljša prijateljica, nečakinja, ljubezen moja, pikica....Ana. To pa je tudi najbolj pomembno. Doma smo preživeli lep popoldan, smreko (kakor pravi Ana) sva pa z Ano naredili že prejšnji vikend, ker mi časovno pa res ne bi zneslo, da bi te dni delala še drevešček.
Danes, četrtek, bi tudi morala biti na stojnici, pa pada dež kar dol more, mraza sicer ni, pa piha, meni bi odneslo vse moje lončke, in tako sem za letos s stojnicami zaključila.

Lahko rečem, da je za menoj uspešno leto, glede na to, da sem malo bolj resno začela migati spomladi letos, nakupila sem tudi kakšno osnovno sredstvo hahaha...., za prihajajoče leto načrte imam, upam, da prizemljene in ne preveč visokoleteče...bomo videli.
Januar mi bo čas za počitek, potem pa nadaljevanka. Pa da bi bili vsi zdravi !!

Škofja Loka 30.11.2013

Pa je mimo - sejem vinarjev in Miklavža v Škofja Loki, kjer sem bila včeraj.

Namreč - grajski gospod si je zaželel, da bi na njegovi prireditvi bila tudi stojnica z najlepšimi lončki in zalivalkami na svetu. Ker je ta graščak že bolj sodoben in moderen in pozna strica Googla, me je kar hitro našel in mi poslal vabilo.

In ker so meni itak tisi časi okrog leta 1500 (ko so živeli grajski godpodje, gospodične in vitezi) pri srcu, sem se z veseljem odzvala. Spakirala sem svoje lončke in šla na dolgo potovanje do Škofja Loke.

To je bilo tudi prvo delo za moj transportni voziček in dobro je služil. Ma, kaj dobro, odlično ! Saj pravim, da je tale vozek bil prav meni namenjen. Sem lepo na komot prišla do prizorišča, avto sem itak pustila v mestu, postavila stojnico in počasi so prvi obiskovalci začeli prihajati.

Da ne govorim, kakšna gneča je bila kasneje, ne vem, ali so prišli ljudje iz cele Slovenije - gužva, gužva. In mi je v veselje, da so ljudem moji  izdelki všeč.

Zeblo me ni, čeprav je bilo oblačno, za gretje sem imela s seboj kuhano vino in je prav pasalo. Je pa fajn, da, ko so si na delu in si lahko privoščiš kuhančka, pa te nihče ne sekira.

Živa glasba, polno stojnic in prijazni ljudje - ja, kaj bi si pa še več lahko želela.

V glavnem, bil je lep dan in v Škofja Loko zagotovo še pridem.

Vozek

Pa ga imam !!! Vozek, namreč. Prepotrebno sredstvo, kar se mene tiče.
Vsakič,ko grem na stojnice, lepo zložim svoje izdelke v plastične gajbice, drobne zadeve in nepogrešljivo termosko s kavico spokam v torbo, in gremo.

Težava, ki se mi pa pojavi na kraju prizorišča pa je, da moram te gajbice ročno znositi do stjnice, ta čas mora nekdo pri stojnici čakati in paziti izdelke, pa da preparkiram avto....polno enih zadreg in tekanja.

In se spomnim - ja, kaj, vozek rabim, tkjega transportnega, zložljivega in da ni pretežak.

Striček Google je pomagal in nisem mogla verjeti - točno tak vozek, kot sem ga iskala, so imeli pri nas v Tržiču v Hoferju.

Kaj naj rečem - Bravo Hofer !!!

Voziček je sedaj že pri meni doma, sestavljen in čaka, da grem z njim konec meseca v Škofja Loko.

Uh, ne morem povedati, koliko sem vesela.
Me ne bo več bolel hrbet, pa roke, pa ne bo potrebno preparkirat avtomobila, sama bom šla lahko na stojnico (prej sem vedno potrebovala pomočnika), mislim, mobilna sem do fulla, se temu reče.

Vesela !!!
Pravijo, da je sredstva potrebno vlagati v razvoj, ja, in čeprav je to samo en vozek, je njegova uporabna vrednost zame večja, kot pa je bila njegova cena.

Upam, da mi bo dobro služil.

Sejem v Ljubljani 12.11.2013 - utrinki

Evo, pa sem se odločila in šla - namreč, na sejem ustvarjalcev, obrtnikov, rokodelcev in ne vem koga še vse - v Ljubljani. V službi dan dopusta in gremo !

Kaj naj rečem - najbolj kar me je skrbelo, je bilo, kako najti v bližini sejma parkirišče, že večer prej sem ostala skoraj brez spanca. Samo, da parkiram avto v bližini, potem sem pa rešena. In - iz prve, se pripeljem skoraj pred Maxi market nasproti parlamenta, najdem parking za ugodno ceno in ni bilo treba hodit menjat listkov in sem bila čisto ta glavna.

Sejem je trajal cel dan in za pomoč mi je bila moja mami. Kar precej sva se namučili, da sva robo odnesli na prizorišče (moram kupiti "rudl"), me je skoraj kap, ko sem izvedela, da ima vsak razstavljalec pol mize, jaz pa robe še pa še. Ampak me je potem organizatroka odrešila, češ da nekaterih ne bo(hvala) in da je lahko cela miza moja. To sem se razširila, na bogato in je bilo super.

Obiskovalcev veliko, nas, ki smo razstavljali, pa tudi. V glavnem nakit, tako da sem bila vesela, da je bila moja stojnica drugačna od ostalih. Bilo nas je peščica takšnih, ki nismo imeli nakita.

Ja, in ljudje so se kar ustavljali pri meni,občudovali moje lončke in zalivalke (meni se je kar samo smejalo), ali  kaj prodam ali ne,mi je bilo vseeno, bolj mi je pomembno, da pokažem svoje izdelke, da vidim in slišim, ali izdelki ugajajo ali ne.

In imela sem tudi srečo - zraven mene je imela ena gospa stojnico in ko sva začeli klepetati, mi je dala veliko koristnih nasvetov. Ona je že izkušena ustvarjalka in veliko hodi po takšnih sejmih, jaz pa se šele učim in mi je ljub  vsak dobronameren nasvet.

Ja, in kar veliko ljudi mi je reklo, da takšne lončke in zalivalke je imela pa moja babi.
In to je točno to, kar sem želela slišati in da vem, da delam prav, kajti s svojimi izdelki želim popeljati sebe in vse, ki so vam moji lončki všeč, v neke čase naših babic, ko še ni bilo interneta, mobitel in vse ostale tehnologije - malo domačnosti.

Pa ne me spraševat, kako sem bila zvečer doma utrujena - ša danes čutim vsako koščico na telesu, ampak občutki so pa čudoviti in še kar ne morem zbrati vtisov.

Zimski čas

Imam občutek, kot da prihaja pomlad, namesto jesen in zima. Toplo je, narava je odeta v čudovite barve, diši po pečenem kostanju, za priboljšek pa domači mošt.

 

Posedamo zunaj pred hišo na vrtu, ko se zmrači, od ognja ostane le še žerjavica, ki se vidi v temi, ovijemo se v tople jope in budne, ter uživamo v pravkar pečenem kostanju.

Ja, in me prešine, da je res jesen in da se nam počasi bliža praznični december.

In da bo vse lepo in prav, da nam bo doma toplo in prijetno, sem začela z decemberskim delom - lončki, zalivalke z zimskimi motivi, v božičnih barvah, topli rdeči in zeleni ter predčudovito zlati.
Pa še malo čarobnega prahu in kakšna zvezdica za srečo.

In tudi nekaj za najmlajše, ki se praznikov najbolj veselijo

 

 

Sizix

Pa imam - nov pripomoček pri mojem delu. Jaz mu pravim, kar strojček, ki zna čarati. Res izgleda kot kakšna igračka, v resnici bo pa tale strojček pri meni kar precej delal. Prva naloga mu bo, da bova izdelala lepe obesne etiketke, velike, manjše, jih lepo poštempljala in z njimi bo izdelek dobil končno podobo.

 

Teh etiketk se bom polotila takoj jutri, danes sem tole mašinco več ali manj samo občudovala in prebirala na internetu, kaj vse zmore, jutri pa bova s skupnimi močmi izdelala nekaj etiketk.

 

V veliko pomoč mi bo pri lepljenju servetk na lončke, s kakšnimi lepimi šablonami, takimi starinskimi, kot mi je všeč. Že brskam po internetu .....

 

Da mi je bil ponoči vzet spanec, to itak,  ker sem  v mislih rezala in sekala papir, izbirala servetke in barve. Ja, nekateri te dni  ponoči sanjajo gobe, ko jih je letos tako veliko, jaz pa, kaj vse bom s to igračko naredila.

 

Tole bi se reklo, da je že osnovno sredstvo - vsaj kar se mene tiče.